»Cilj v kozarcu so bila Brda po naše,« pravi oglas v prejšnji številki revije. In napove: »Prihajamo! Nebó.« • Miha Berus je prišlek. Dolenjec iz Birčne vasi, to je prva postaja, če se z vlakom pelješ proti Beli krajini. Živi na Krasu, tja je poročen. Elektroinženir, ki, kar je za nas najpomembneje, zdaj prideluje vina v Brdih. • Prišleki pogosto vnašajo nemir. Razburkanje. Pridejo z drugačnimi pogledi od ustaljenih. Kar ni greh, dokler jih ne uveljavijo, dokler ne posežejo v zakoličenost. • Je pa greh še večji, kadar je prišlek pri uveljavljanju svojega uspešen. Slednje je tu zdaj mišljeno nekoliko zajedljivo, čeprav vemo tudi, kako je pregovorno s tem pri nas. Na splošno, seveda. A Miha pravi, da zavisti in metanja polen pod noge, v vinograde in klet v Brdih ne čuti. In doda, da se pravzaprav ne želi osebno enačiti z imenom Nebó. Čeprav je dejstvo, da se tam nič ne zgodi brez njega in da tudi on, Miha, v resnici prav to že je. Nebó. Vinarje se pač neredko pogovorno slej ko prej poimenuje po njihovih blagovnih znamkah. Dolfo, Movia, Sutor, Brandulin, Burja in še kopica. Miha Berus je torej Nebó, in proti temu za zdaj ne more nič več. Popolnoma nič. Pika.
Nebó torej …
Do Neblega, ki je tudi osnova za ime Nebó, v Brdih nimava težav z orientacijo. Naprej Miha konec januarja do kleti po telefonu usmerja Barbi, ona pa v živo s sovoznikovega sedeža mene. Ob cesti je vinograd s protitočno mrežo. Beli pinot, pozneje pojasni gostitelj. Ena od sort, ki si jih osebno pri Nebu še posebej izpostavim. Pozneje se izkaže, da vsaj deloma tudi prav zaradi teh mrež, ki poleg zaščite pred točo še razpršijo svetlobo, kar se izkaže kot izjemno dobrodejno pri dozorevanju grozdja. To je enakomernejše, ni ožigov, aromatika je lepša in bolje se ohranja … Najpomembneje pa je, da se vse to dejansko odrazi tudi v vinu. In seveda logičen zaključek – mreže, vsaj večinsko, nekoč dobijo še drugi vinogradi.
Na griču potem deloma še v nastajanju objekt, povsem sodoben z vključitvijo ostankov starega. Od tam lahko Miha na Brda gleda zviška. Kar se sliši provokativno. Čeprav ni mišljeno tako. Ali pač. Od tam gledaš okoli in dol. Zgoraj nad Nebom je samo še nebo. Italija je le lučaj stran. Zdaj se seveda hvalisam, dobrih 100 metrov daleč kamna v resnici ne bi zalučal, nekam v bližino sosednje države bi pa bi vsekakor padel. Tudi če bi ga samo spustil na tla. Kar tudi storim. Ne s kamnom, s pestjo opoke, ki jo prej premlejem v roki. Za obiskovalce, pozneje seveda predvsem za goste hotela in restavracije, je manj pomembno, kako bo tole videti od drugod, mnogo več je vreden impresiven pogled od tu, o turističnem vidiku lokacije, na glas razmišlja Miha.
V Brdih so vinogradi posajeni na vseh ekspozicijah, od severnih prek vzhodnih, južnih in zahodnih leg nazaj do severnih. »Mi smo vse, no, skoraj vse posadili z nule. In smo res lahko izbrali za vsako sorto in tip vina najprimernejše lege glede na tla, ekspozicijo, nadmorsko višino … večina drugih vinarjev nima te svobode, marsikaj jim je že danega in morajo pogosto delati s tem.« Tu je chardonnay, tam je tokaj, merlot, tam spodaj sauvignon in modri pinot, namenoma za penine. Bor ravno sredi terase obrezuje mlade trte. »Živjo!« … Gremo še tja čez … To pa je rebula. »Ni ravno naša prioriteta,« razlaga Miha in doda svoj značilni »za reč’t«. Kar je v Brdih pravzaprav bogokletno stališče. A rebulo imajo in Miha se jo odloči vzgajati po svoje. Za zrelo, »a ne skurjeno, ne tisto oranžno, včasih že rjavo« grozdje. Rezultat? »Zgolj iz prvega takega letnika še ne morem trditi, da imam prav, a rezultat je zelo obetaven, dobil sem točno to, kar sem želel in pričakoval. Zanesljiveje bom vedel, ko bo za mano nekaj različnih letnikov.« Pozneje v kleti poskusimo vino, in ja, obiskovalca lahko le prikimava.
Objekt, ki bo vinska klet s hotelom, bungalovi in restavracijo, je še v nastajanju, a klet je tehnološko že v polnem pogonu. Skupaj z vinogradniškim strojnim parkom. Obhod. Barikaja je takrat še prazna, sodi so še vsi v sosednjem prostoru. A začasno praznino vseeno škljocnem in vanjo za naslednji škljoc umestim še Miha. Ter mu namignem, naj se me spomni, ko bodo to katedralo polnili z lesom in vinom. Čeprav bo nedvomno impresivno tudi, ko bodo sodi že tam, obiskovalcem kleti pa bo na voljo pogled nanje s hodnika od zgoraj. Kar me rahlo spomni na bordojski Chateau Pavie, kjer s kozarcem zadnjega letnika v roki z izpostavljenega pomola gledaš dol na kletarja, ki ob Bachovi glasbeni spremljavi skrbno dotaka tistih nekaj sto barikov. Čeprav, ker je tega že nekaj let, glede Bacha nisem več zelo trdno prepričan.
Miha ni prišlek le na Krasu in po vinski plati v Brdih, prišlek je tudi v vinski branži. Eden od tistih, ki pri nas trenutno vzpostavljajo nova vinogradniška posestva velikostnega reda okoli 20 hektarjev. Čez palec, zgolj za ponazoritev, to pomeni okoli 100.000 steklenic vina letno. Kar nekaj tovrstnih prišlekov smo zaznali v zadnjem času, nekatere tudi že vedno bolje spoznavamo. Brda, Vipavska dolina, Dolenjska … Resne nove investicije v vinograde, v kleti, v opremo, v najsodobnejše znanje, v lasten know-how, v nove blagovne znamke. Z namenom resnega in učinkovitega vstopa na slovensko vinsko sceno. Ob tem bodo, morda ne vsi in ne takoj, večinoma in skupaj pa zagotovo, tudi preveliki le zanjo. Njihovi angažmaji bodo potrebni tudi v tujini. Eni to že vključujejo v genski zapis svojih, marsikdaj za zdaj še bodočih blagovnih znamk, drugi so v začetni fazi bolj usmerjeni v produkt in bodo o tem šele razmišljali. Vsem pa je skupno, da rezultat, vino torej, ne sme biti vprašljiv v nobenem primeru. Brezpogojna in nesporna kakovost torej.
Tako Miha nekega dne pokliče in povabi na zasebno degustacijo. On in nekaj drugih dobrih poznavalcev ter strokovnjakov slepo poskusijo vina, referenčna za Nebó, in jih pokomentira, rangira … Tokrat bo to sedemnajst sauvignonov. Naših, iz Italije, Francije, Nove Zelandije, Avstrije, Makedonije. Med njimi je seveda tudi Nebó. »To redno počnemo,« pojasni Miha. »Redno so zelo visoko nam referenčni Francozi, naše vino pa je v takih primerjavah vedno nekje med top tri.« Tudi sauvignon Nebó 2021 se je na omenjeni primerjavi v zelo ugledni druščini dobro odrezal. Zelo dobro.
Rezultati z mednarodnih tekmovanj pritrjujejo že ugotovljenemu. Vključno recimo z visoko in hkrati najvišjo oceno med sodelujočimi slovenskimi vini, tudi našimi nespornimi prvokategorniki, na enem od njih.
Ko zbiramo vina za letošnjo delavnico revije Vino na sejmu Vinitaly, že tradicionalno v najprestižnejšem tozadevnem sejemskem programu Tasting Ex..Press, v širšem izboru primernih vin ponudimo Guillaumu Antalicku v vlogi voditelja naše predstavitve v debato, razmislek in morebiten izbor tudi nekaj Neba. Guillaume se brez težav in pomislekov ob močni konkurenci vseh drugih možnosti odloči za malvazijo 2021.
»Tudi z nastopov na sejmih prihajamo z dobrimi odzivi pivcev in potencialnih kupcev, gostinstvo nas res lepo vključuje na svoje vinske karte,« nadaljuje Miha. To lahko pove iz prve roke. Pozneje sicer ne namerava več izključno osebno predstavljati in ponujati vina, v tem trenutku pa se mu zdi pomembno, da z gostinsko sceno vzpostavi tudi poznanstva in oseben odnos. Kar se deloma navezuje na naš uvod. Miha pač JE Nebó. Čeprav ob tem vedno poudari pomen ekipe in samoumevno družinsko soglasje za vsako pomembno odločitev.
Z vini so začeli leta 2017. V začetku zgolj strukturna, od letnika 2020 pa tudi z linijo svežih vin. Takrat so pridobili potrebno opremo in do faze tehnološke uporabnosti postavili lastno klet ter pridelavo iz dotlej najetih kleti, kar je bil nujen začasni kompromis, preselili vanjo. Najsodobnejša hipereduktivna stiskalnica omogoča prešanje grozdja brez prisotnosti kisika, kar hkrati omogoči tudi zmanjšanje potrebnega vnosa žvepla. Selekcionirane kvasovke, malolaktika, 80 % inoksa, 20 % barikov. Omenjeni štartni letnik 2020 je bil tudi stekleničen kot prva linija svežih vin Nebó in vina dobijo etikete. Vsa vina – rosé, beli pinot (etiketiran kot pinot bianco), cuvée belo in nekdanji tokaj, tu pod imenom sauvignon vert – z Barbi že poznava. Tri vina Nebó letnika 2021, za katerega velja enotno mnenje, da je še bolj prepričljiv, skladen, sorten in piten kot omenjeni 2020, najdete v članku o svežih belih vinih na straneh od 20 do 29.
Mi pa zdaj v kleti s pipeto in kozarci vzorčno od soda do soda. Strukturna linija, in tega nikakor ne gre razumeti, kot da strukture v liniji svežih vin kakor koli manjka, je večinoma spontano fermentirana. »Igramo se s kvasovkami,« pojasni Miha in iz soda kot primer poskusimo tokaj, fermentiran s kvasovkami, ki se jih sicer uporablja za fermentacijo jabolčnika. »Igramo se tudi z lesom, eksperimetiramo,« nadaljuje Miha. Vrhunski bariki, uporabljeni dva- ali trikrat, odvisno od tega, koliko časa je vino v sodu. »Pri barikiranju je vedno milijon možnosti, da kaj narediš prav ali pa narobe, ali pa malo bolj prav ali malo bolj narobe. Lahko je recimo vse povsem okej, ampak če bi naredil le malo drugače, bi bilo lahko mnogo bolje.« Francoski hrast. »Francozi že zaradi tradicije najbolje vedo, kako se dela vrhunske sode. Vse drugo so bolj ali manj le posode za vino, za reč’t.«
Tudi rdeče Nebó je visoko nad trenutnim slovenskim povprečjem. Predvsem, je odločen Miha, je treba vedeti, da je »razlika med oksidacijo, ki si jo na žalost privošči ali dopusti marsikdo, in oksigenacijo. In seveda tudi v tej kleti ne gre vedno vse po željah in načrtih. Ključ do končnega uspeha pa je v tem, da takega vina pač ne utopimo v nekem drugem in poslabšamo slednjega, ampak ga izločimo. Tudi sicer je cilj, da smo do kupcev pošteni in transparentni. Ko bo v prodaji več letnikov istega vina hkrati, tudi to je eden od ciljev, cene vin ne bodo odvisne od starosti vina, temveč od dejanske kakovosti vina vsakega posameznega letnika.«
Na obroču enega od sodov z logotipom Taransaud z debelim črnim flomastrom piše MERLOT. In ROSE s tanjšim flomastrom. Od vseh vin Nebó je Miha trenutno najbolj ponosen ravno na to vino. Izjemen rosé, pravzaprav zelo resna konkurenca v boju za naslov najboljšega pri nas. Seveda iz namensko pridelanega grozdja, ne kot stranski produkt pridelave rdečih vin. V provansalskem stilu, deloma zorjen v tem posebej za vina rosé izdelanem hrastovem sodu. In smo spet pri Francozih in njihovih sodih. Pika.
»Delo je v vinogradu za obe liniji vin enako, enaka je tudi obremenitev trt. Stehtano imamo grozdje različnih sort, vemo, kako težki so grozdi, vemo, kaj želimo, in delavcem v vinogradu lahko damo natančna navodila, koliko grozdov naj imajo trte po sortah, klonih in vinogradih. Vemo tudi, kdaj grozdje pobrati.«
Miha se skoraj vsak dan se vozi s Krasa na posestvo v Brda in pravi, da je tako prav, saj ima takrat eno uro časa na poti tja in eno uro na poti nazaj, da premišljuje o dejavnosti, ki se je lotil. Predprejšnji lastnik, Italijan, je posestvo podedoval, ni skrbel zanj, zarastlo se je in narava je po svoji logiki pač tam sčasoma poskrbela za 18 hektarjev gozda. Vključno s hišo, ki se je podrla, in so jo na koncu tudi že prerastla drevesa. Naslednji lastnik ni mogel odplačevati posojila, ki ga je najel za nakup posestva, to je šlo na dražbo in kupila ga je njihova družina. Naklonjeni kmetijstvu so se odločili vložiti v pridelavo vina in tu našli zase tudi način za osebno uresničitev. Nasadili so ducat hektarjev novih vinogradov, dokupili poltretji hektar obstoječih vinogradov, še pet hektarjev pa so najeli. Miha, ki je sicer vinarstva vajen od malih nog iz domače zidanice, zdaj upravlja ta družinski vinogradniško-vinarsko-turistični projekt, v katerega je bilo doslej v petih letih vložno ogromno, pridobiti pa ji je uspelo tudi nekaj evropskih nepovratnih sredstev. Ekipa šteje pet zaposlenih iz lokalnega okolja in še ni dokončna.
»Sem zadovoljen,« pravi Miha. Ne le, ker so vina že primerljiva z njemu referenčno svetovno konkurenco, tudi zato, ker vidi prosto pot njihovega razvoja v prihodnost.
In če se navežemo na začetek, o prišlekih in njihovih grehih, Miran Sirk iz kleti Bjana je jasen: še več takih potrebujemo.
Prispevek je bil objavljen v reviji Vino, št. 1/2022.
