Revija Vino 2/2022 – poletje

Claude Gros

Leteči enologi ali kar »flying winemakers« je poimenovanje, ki se je pojavilo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Opisuje izkušene in dobro šolane enologe z obilico tehnoloških izkušenj v proizvodnji vina z obeh polobel, kar pomeni, da lahko v istem letu izpeljejo dve trgatvi in vinifikaciji v zelo različnih okoljih, to pa pove, da obvladajo mnogo specifičnih lokalnih enoloških praks, ki jih po želji prinašajo v nova okolja. Pogosto njihovo enološko znanje dopolnjuje vpogled v tržna dogajanja ter modo in trende, kar narekuje pripravo vin, ki jih odlikuje slog po okusu časa in prostora. Ti mojstri in mojstrice ne stremijo samo k vinom za sto točk, temveč znajo razumeti rastišče in poreklo ter potrebe svojih strank glede na prodajne trge. Sprva so bili ti enologi resda v službi angleških trgovskih verig z nalogo, da pripravijo čim boljša vina za hišne blagovne znamke. Zato je nastal delno upravičen očitek, da povzročajo pretirano poenotenje vin s formiranjem tako imenovanega mednarodnega okusa. A zato ne smemo kar vseh metati v isti koš. Marsikdo si zatiska oči pred preprostim dejstvom, da je vino blago, namenjeno prodaji, pa naj gre za preprosto vsakodnevno vino ali za rariteto z vrha kakovostne piramide. Sentimentalne interpretacije o rojstvu vina, trpljenju trte na revnih tleh, ki prav zato da najboljše grozdje, spadajo v mitologijo in čase pred Pasteurjem. To pa ne pomeni, da bi peli hvalo znanosti, čeprav je že vsaj trikrat rešila trto pred izginotjem (trtna uš, pepelasta plesen, peronospora), ki pa še ni odkrila vseh vinskih tančic in jih najbrž nikoli ne bo. In morda so prav zato med letečimi enologi izjemni posamezniki, kakršen je tudi Claude Gros (59) iz Languedoca, ki je pred dvajsetimi leti na povabilo Ludvika Nazarija Glavine prišel na posestvo Santomas, da bi pomagal pri oblikovanju vin za domači in mednarodni trg. Zagotovo lahko rečem, da je imel lastnik posestva pri izboru dober nos. Znani Jeb Dunnuck ga je že v 2009. letu uvrstil med deset najpomembnejših svetovalcev na svetu, že leto prej pa Jancis Robinson, MW, konkretno navede paleto posestev, s katerimi sodeluje in s katerih prihajajo na trg vina, ki so se mednarodno izkazala. Ob tem velja še dodati, da je za vino Clos de Truffiers, ki ga prideluje na svojem posestvu, že leta 2001 dobil 100 točk od Roberta Parkerja ml. Za svoje stranke pravi, da so partnerji, s katerimi ima dolgoročen odnos, kar vodi do uravnotežene kakovostne rasti dolga leta. Z mnogimi sodeluje več kot dvajset zaporednih let, torej ne gre za klasičnega svetovalca, ki se običajno poslovi po treh letih, ko lokalni enolog prevzame vse naloge. S Claudom sva se prvič srečala 1994. leta, ko je pri Santomasu pripravil prvo pregledno degustacijo. V nadaljnjih letih je naredil fantastično mednarodno kariero, a vendar na njem ni nič zvezdniškega. Prosil sem ga za CV in ko sem pregledal obsežen referenčni seznam, mi je postalo še jasneje, da je pred mano izjemen strokovnjak in hkrati izjemna osebnost.

Zrela bela vina

V prejšnji številki revije Vino sem opisoval sveža bela vina kot eno od sedmih skupin vin oziroma stilov, kot jih v svoji najnovejši knjigi Anatomija stilov vina opredeli dr. Dejan Bavčar. Tokrat so na vrsti zrela bela vina, ki jim avtor pripiše dve temeljni organoleptični lastnosti: ravnotežje in skladnost. K tema dvema spadajo še posebne senzorične lastnosti, ki se nanašajo na ravnotežje vseh senzoričnih zaznav: na svetlo rumeno do slamnato rumenkasto barvo; na zrel vonj in telo, kar lahko vključuje note po lesu; pri aromatičnih sortah sadno-cvetlični vonj ob srednji polnosti in možnem ostanku sladkorja. Odličnost knjige je predvsem v tem, da zainteresiranima (involviranima) vinopivki in vinopivcu primerno poljudno približa vse najpomembnejše tehnološke postopke, ki se za pridobitev takega stila uporabljajo. V tem smislu gre torej za opredelitve tehnoloških stilov, ki so posledica enološkega znanja in postopkov, ki vodijo k nastanku že omenjenih specifičnih značilnosti. A ko se znajdemo pred konkretnim vinom, ki je s popkovino še pripeto na svežino, hkrati pa se že oprijema dozorelosti, se je pač treba odločiti. Je sveže ali zrelo? Oboje?

O aromi sauvignona

Kljub temu da je trenutno bolj moderno govoriti o lokalnih sortah, ostaja sauvignon (ali sauvignon blanc) ena izmed vodilnih sort vinske trte tako v Sloveniji kot v svetu. Z okrog 1100 hektarji vinogradov je pri nas po zastopanosti med belimi sortami na tretjem mestu – za laškim rizlingom in chardonnayjem. Imamo ga v vseh treh vinorodnih deželah. Na Novi Zelandiji je bilo sauvignona pred 40 leti le za vzorec, danes je z njim posajenih že okoli 25.300 hektarjev vinogradov, kar predstavlja 63 odstotkov vseh njihovih vinogradniških površin. Poleg Nove Zelandije se njegove površine med drugim povečujejo tudi v Franciji in Italiji. Sauvignon je sorta, ki jo vinogradniške in vinifikacijske tehnologije precej določajo pri tvorbi različnih stilov vina in je med vsemi sortami vinske trte znanstveno verjetno najbolj preučena na svetu.

Marjan Jelenič

Jelenič vina, Jelenič vina, Jelenič vina … In še desetkrat isto, torej skupaj trinajstkrat, stoji lepo drugo za drugim v letošnjem biltenu ob 50. Tednu cvička, ki je bil konec maja v Novem mestu. Gledam namreč dosežke ocenjevanja vin po društvih, na strani 228 se svetli napis Društvo vinogradnikov Kostanjevica na Krki in takoj pod njim Jeleničevih devet velikih zlatih medalj in štiri zlate, od tega enkrat šampion za suhi jagodni izbor laškega rizlinga 2017, prvak laškega z letnikom 2019 in prvak bele zvrsti 2017, dvakrat pozlačen za modri frankinji 2015 in 2021 ter še veliki zlati za frankinji 2016 in 2017. Ta cvetober zlatosti sicer ni bil poglavitni razlog za obisk Jeleničevih vinogradov in kleti v Jablancah nad Kostanjevico na Krki, čeprav bi se, roko na srce, tudi to samo po sebi spodobilo. Povod je bila njegova modra frankinja 2017, po izboru devetčlanske komisije prvak ocenjevanja letošnjega, sicer 12. festivala modre frankinje na gradu Sevnica, tudi z najvišjo oceno (90,60 točke) med vsemi enainšestdesetimi vzorci. Običaj je, da šampionsko vino in njenega ustvarjalca podrobneje predstavimo.

Emino

Panoramska cesta, ki se vije med štajersko avtocesto in Kozjanskim, je ena najlepših v Sloveniji. Brez problema bi se lahko znašla na kakšnem seznamu Lonely planeta – roads less traveled. Idilična pokrajina s položnimi griči, vestno urejeno krajino, cerkvicami in seveda vinogradi. Ko izstopim iz avta, vame butne junijska vročina. Ob vhodu v klet me je že čakal vedno nasmejan Matija Jagrič, vodja kleti. Usedeva se v lokal in brez kakšnega posebnega razmišljanja soglasno naročiva: »En špricar, prosim!« Navsezadnje smo v deželi virštanjčana.

Sergij Cesar

Obotavljam se. Ali se spodobi gospoda pri štiriinosemdesetih letih spraševati o strasti? Po več kot pol stoletja ukvarjanja z vinom. Po več kot štiri tisoč tečajnikih, ki jim je paral živce s svojim vztrajnim vrtanjem in poglabljanjem v esenco vina. Naredim požirek malvazije, zberem pogum. Gospod Cesar, še vedno čutite strast do vina? Z nasmehom in skoraj rahlo očitajoče vzklikne: »Vsak dan več!«

In še:

  • Pet vinarjev odgovarja na naša vprašanja v rubriki KDO STE:
    – Rok Pucer (Pucer)
    – Darko Kelenc (Kelenc)
    – Sandi Slejko (Dornberg)
    – Luka in Gregor Korenika (Korenika)
  • Pod lupo:
    7 najboljših sauvignonov po mnenju Jožeta Rozmana in Guillauma Antalicka
  • Festivali
  • O modri frankinji
  • Slovenija na tekmovanjih DWWA in GAIWC

Ti je vsebina všeč?

Naroči se na revijo Kupi posamezen izvod Poglej arhiv preteklih izdaj