Revija Vino 1/2019 – pomlad

Naroči se Kupi Arhiv

Bordon

Ko je začel Ivan ekološko z vinogradi in seveda sploh še ni bilo tovrstne certifikacije, jih je vse zatravil. To je bila takrat taka revolucija, da mu je država hotela odvzeti najeta zemljišča, ker da jih ne obdeluje, …

Refošk

S petindvajsetimi refoški v mislih, ob tokratnem naboru, se ni moč šaliti. Refoški so v degustacijskem smislu zelo zahtevna vina, pa naj gre za letniško mladostnost ali arhivsko dozorelost. Refošk je visokoidentitetno vino, recimo mu kar, da je prvinsko, sortno zelo originalno vino, ker s svojimi »jedrnimi lastnostmi« (visoka barva, vsebnost tanina in kisline), ki izvirajo iz genoma, degustatorju ne dovoli lakoničnega opisa. Refoški so takšna vina, ki vabijo k vzročnemu opisovanju značilnosti. Stalno se podajata zakaj in zato. Torej je nonšalantno kritizirati višjo kislost, če je pa tolikšna v genskem zapisu sorte, ki je nastajal sto tisoče let? Ali bomo res samo sužnji ugodja do potankosti izbrušenih vin, ki jim je najbolj skupna le všečna harmonija sestavin? Je avtentičen kontrapunkt vonjev in okusov že preveč za naše raznežene, scrkljane brbončice, ki se skremžijo ob majceno trpkem naskoku, že blagem kislinskem piku, domnevno grenkljati zaznavi? Je vsakršen odmik od pričakovanj že problem? Naj zato ne bo odveč opozoriti, da nam vnaprejšnja pričakovanja, odvisna od priučenih in namišljenih kot izkustvenih predstav o nekem vinu, že določijo pristop: aha, si rečemo, refošk, to je tisto vino, ki običajno … in nam možgančki že popolnijo prazne predalčke. To je približno tako, kot gre pri tako imenovanih »stotočkovnih ocenjevanjih«, kjer degustatorji (četudi izkušeni), podajo le končno oceno na pamet, ne da bi pri vsakem vzorcu vina sledili doktrini ocenjevanja, ker lahko le seštevek posamično ovrednotenih lastnosti privede do objektivno podane ocene. In samo tak pristop k refošku bo dal pravilen odziv. Močno bomo nagradili globoko, temno (prelepo) barvo. Sprejeli bomo srčnost taninov (polifenolov). Razumeli kleno (zdravilno) kislost. Tako. Če je to zdaj jasno – lahko začnemo.

Blowing in the Wind

Pred časom sem bila presenečena nad dejstvom, da je vedno več vinskih kleti iz Vipavske doline na seznamih glavnih distributerjev v Veliki Britaniji. S tem nimam v mislih le tistih podjetij, ki so specializirana za posamezne države, ampak predvsem podjetja z mednarodnim vinskim portfeljem, ki zalagajo britanski vinski trg, v nekaterih primerih pa tudi posamezne kupce. Takšni distributerji bodo pripomogli k temu, da se bodo slovenska vina bolje uveljavila. In prav zaradi tega sem si želela podrobneje ogledati, zakaj je Vipavska dolina zadnje čase tako privlačna. Čeprav se Goriška brda v geografskem smislu podaljšujejo v Vipavsko dolino, so bila deležna veliko večje medijske pozornosti, mogoče tudi zato, ker imajo veliko večje število mednarodno prepoznavnih vrhunskih vinarjev. Poleg tega so vinarji s tega vinorodnega področja vsekakor tudi bolje povezani pri organiziranju obiskov za novinarje in fotografe, strokovnih pokušin, pisanju in objavi člankov ter celo snemanju predstavitvenih filmov in dokumentarcev. V zadnjem času pa se v povezavi z Vipavsko dolino dogaja nekaj zanimivega, saj priteguje vedno večjo pozornost.

Vračko & Vračko

Čeprav se pišeta Vračko, ju vsi na sceni poznajo kot brata Denk. Samosvoja sta, divja in neprilagojena. Eden se je ustalil v domači Zgornji Kungoti, drugi pa v Mariboru (kot pravi sam: med domom za upokojence in pokopališčem).

2×7 najboljših dolenjcev

V dolenjskih kleteh zadnja leta veselo in vse bolj obetavno brbota. Dolga je ta okoliš s 1550 hektarji uradnih vinogradov, dejansko jih je precej več, samozadovoljno in pretežno samooskrbno ždel v senci briškega, štajerskega, prekmurskega, vipavskega, kraškega, istrskega, belokranjskega, bizeljsko-sremiškega. Preporod je opazila tudi Caroline Gilby (MW), glejte lansko številko 3 & 4, strani od 78 do 85. Da je dolenjski vinorodni okoliš še kako primeren za peneča vina, so vedeli že sredi 19. stoletja. Potem se je na to pozabilo, ne za vedno. Navsezadnje to dokazujejo trije peničarji v tokratnem izboru. A mehurčka in peni se še marsikje drugje.

In še:

• European Food Summit
  Prvi European Food Summit bi lahko označili za popoln uspeh. Dogodek, ki se je razvil iz Gourmet Cupa, je že lani s prvim Ljubljana Gourmet Cupom prerasel okvire zgolj še ene zabave na snegu. Organizatorji so si z njim očitno zadali višje cilje.
• Od rdečih levov, polža in solate do napihnjenih pubov
  Kaj imajo skupnega The Red Lion, The Crown in The Royal Oak? Rdeči lev, krona in kraljevi hrast? Gre za tri najpogostejša imena javnih hiš v Britaniji.

• V rubriki KDO STE se predstavljajo:
  – Andrejka Rojc Prinčič (Kmetija Prinčič)
  – Katarina Simončič (Klet Krško)
  – Taja Kozinc (Vino Kozinc)
  – Tatjana Malešič (Kmetijska zadruga Metlika)

• Festivalsko in sejemsko
  Festivali in sejmi od blizu in daleč …

• Tokrat vinarji predstavljajo vina iz kleti:
  – Kauran (Zlatko Kauran)
  – Penine Simonič (Ivan Simonič)
  – Berce (Matjaž Brrce)
  – Vina Kobal, Štanjel (Ivo Kobal)
  – Medot (Simon SImčič)
  – Radgonske gorice (Klavdija Topolovec)