Albiana
Ječmen. V vsaki drugi vrsti vinograda ob kleti Albiana v Nemški vasi pri Krškem. Da je vsaka druga vrsta zatravljena, ni nič nenavadnega. Razen morda, da je zgolj vsaka druga. Ječmen pa na splošno tudi ni velika posebnost. A konec pomladi tu na Dolenjskem pogled na bujno žito med trtami menda vzbuja precejšnje zanimanje. Tudi zgražanje. »Včasih kakemu skeptičnemu lokalnemu vinogradniškemu tradicionalistu niti ne pojasnjujem in ne oporekam več, temveč kar pritrdim, da začenjamo zdaj tudi s pivovarstvom,« z značilnim kančkom nalezljivega humorja pojasnjuje Miha Ritonja. Kar je seveda dobro vsaj za govorice. Vsekakor je ječmen, ki v težkih tleh trtam pomaga optimizirati vodni režim, eden od navzven takoj opaznih pokazateljev sodelovanja tima Albiane, kamor za potrebe tega zapisa štejemo zakonca Jerneja in Lidijo Žaren ter omenjenega Miha Ritonjo z italijanskim vinogradniškim raziskovalcem, strokovnjakom in svetovalcem Giovannijem Bigotom oziroma z njegovim podjetjem Perleuve (intervju na straneh 42–47). Naporno, ogromno novega dela, vendar ni druge, če želimo naprej v špico, pojasni Jernej. Vinograd, kjer imamo chardonnay, je Giovanni s svojim indeksom Bigot ocenil z 90+ od 100 točk, kar bi v Franciji pomenilo grand cru, nadaljuje Miha. Na drugih legah moramo še delati, da pridemo do takega rezultata, ampak to je minimalen cilj, to je izhodišče za vse drugo. Da imaš vinograd, ki je sposoben nekaj dati od sebe, in da to tudi veš. Če tega nimaš, ne moreš pridobiti v kleti, tam lahko le pokvariš. Upam, da bodo čez 25 let tu vsi v preciznem vinogradništvu, da se bo nekaj delalo, ko je to potrebno, in ne, kadar imaš čas.
Rebula hoče v svet
Kaj je najpomembnejše, kar neko neznano ali manj znano sorto oziroma vino privede do mednarodne prepoznavnosti? In kaj je treba narediti, da se to zgodi? Enolog bo, naj poenostavim, menil, da mora vino najprej biti dobro. Prodajni direktor si bo želel, da bo dvajset odstotkov boljše od konkurence, ker ga bo zato lažje prodal, in še lažje, če bo tudi cena primerljiva ali celo nižja od glavnega tekmeca. Somelje bo, kot je v navadi, iskal poroke z jedmi, da bi to vino čim večkrat spravil na mizo, v zadovoljstvo gostov in lastnika restavracije. Direktorji vinarskih združenj in konzorcijev si želijo velikih večletnih promocijskih budžetov, meneč, da bo le tako možno dovolj velikemu številu vplivnih ljudi prenesti sporočilo, da je prav njihovo vino vredno nakupa. Uvozniki, distributerji, grosisti in detajlisti pa bodo samo računali, kaj se jim najbolj splača, zato »It’s art, if it sells« zagotovo drži zanje.
Giovanni Bigot
Agronom, avtor več kot 50 znanstvenih člankov, profesor na videmski univerzi, ampelonavt*, kreator indeksa Bigot. Promotor trajnostnih projektov in raziskav v vinogradništvu. Ustvarjalec aplikacije 4Grapes, digitalnega orodja za pametno spremljanje vinograda. Navdušenec nad ragbijem, športom, ki ga navdihuje zaradi kolektivnosti, vztrajnosti, strasti in moči. Ljubitelj izvrstnih vin.
Trtni muzej na prostem
Kaj naj bi to bilo? Vinogradniška forma viva? Torej zbirka različnih sort vinske trte. Katerih? Pravzaprav vseh genskih virov, ki jih imamo, skupaj okoli dvesto. Od vsem znanih do neznanih ali še neopredeljenih. Predvsem pa tistih, ki predstavljajo našo večstoletno vinogradniško zgodovino. Tokrat v Vipavski dolini. Gnjet, cundra, racuk, virbina, rečigla, taračin, sipa? Kako zvočna sortna imena! Ampak od kod? Kar kličejo po jezikoslovni in semantični analizi. Guštana, pagadebiti, planinka, rožica, sladkočrn, volovnik, smrdljivka, čedajc ali dišečka že bolj povedno nakažejo izvorni pomen, a vendar ne smemo poenostavljeno sklepati. Že stari Egipčani so pred tisočletji svoja vina poimenovali po uporabnosti, kot na primer »vino za davke« ali »vino za ples«. Tisoče let kasneje so si s pomočjo trgovcev vina pridobila krajevni pomen in se tržila kot takšna, čeprav občasno, zaradi konjunkture ali političnih delitev, na goljufiv način. Odkar so sorte postale pomembnejše, prva ampelografija je nastala sredi devetnajstega stoletja (Franz Trummer, 1841), se trženje vrti okoli njih. Pogosto se zgodi, da ime prav nič ne pomeni, ker je bilo nekoč sorti prilepljeno kar tako, naključno. Vendar vino dišečke najbrž lepo diši, kajne? Kar nič naključno in z veliko mero umnosti pa je v 2012. letu med vasema Slap in Lože nastal vinograd, ki mu po domače, skoraj ljubkovalno rečejo Pouzelce in v katerem se je znašla zbirka sto tridesetih starih lokalnih primorskih vinskih sort, ki bi šle sicer v pozabo in izumrtje. Pa kaj, bi si kdo mislil, saj niti sedanjih ne znam našteti! A ko odmre še zadnja trta neke sorte, je za večno izgubljen tudi njen genetski zapis, s tem pa se izgublja biodiverziteta, ki je zares edina naravna možnost in priložnost, da obdržimo vinsko trto, kljub vsem podnebnim havarijam. Znanost nam bo z genetskimi metodami morda res pomagala, ne bo pa zmogla rešiti vinske trte (Vitis vinifera), če ne bo kje vzeti genskih virov – nihče ne more nadomestiti genialnosti narave.
Klasificiranje leg v Avstriji po zgodovinskem mejniku
Po več kot 30-letnih prizadevanjih je združenje ÖTW (Österreichische Traditionsweingüter) doseglo zastavljen cilj. Avstrija je kot druga država na svetu, za Francijo, vzpostavila zakonski okvir za klasificiranje vinogradniških leg.
Naslednja generacija
Lično urejena častna četa je postrojena. Visoki gostje se nemirno prestopajo ob pričakovanju velikega dogodka. Vse je pripravljeno do najmanjše podrobnosti, tu pač ni prostora za napake. V ozadju se zaslišijo topovske salve. Nekdo iz občinstva zakriči: »Kralj je mrtev, naj živita kralja!«
In še:
- Štirje vinarji odgovarjajo na naša vprašanja v rubriki KDO STE:
– Žiga Šerbinek (Kušter)
– Carolin Žvanut (Cultus)
– Kristijan Simčič (Simčič Karol & Igor & Marijan)
– Domen Jaunik (Jaunik) - Pod lupo:
2 x naj 7 sivih pinotov po izboru Valentina Bufolina in Ožbeja Peterleta - Drugačen pogled v tla
- Vino Slovenija 2023
- Dušan Benčina – Vinar leta 2023
- Tekmovalno, festivalsko …
- Veuve Clicquot
