Revija Vino 1/2022 – pomlad

Naroči se Kupi Arhiv

Miha Berus, Nebó

»Cilj v kozarcu so bila Brda po naše,« pravi oglas v prejšnji številki revije. In napove: »Prihajamo! Nebó.«
Miha Berus je prišlek. Dolenjec iz Birčne vasi, to je prva postaja, če se z vlakom pelješ proti Beli krajini.
Živi na Krasu, tja je poročen. Elektroinženir, ki, kar je za nas najpomembneje, zdaj prideluje vina v Brdih.
Prišleki pogosto vnašajo nemir. Razburkanje. Pridejo z drugačnimi pogledi od ustaljenih. Kar ni greh, dokler jih ne uveljavijo, dokler ne posežejo v zakoličenost.
Je pa greh še večji, kadar je prišlek pri uveljavljanju svojega uspešen. Slednje je tu zdaj mišljeno nekoliko zajedljivo, čeprav vemo tudi, kako je pregovorno s tem pri nas. Na splošno, seveda. A Miha pravi, da zavisti in metanja polen pod noge, v vinograde in klet v Brdih ne čuti. In doda, da se pravzaprav ne želi osebno enačiti z imenom Nebó. Čeprav je dejstvo, da se tam nič ne zgodi brez njega in da tudi on, Miha, v resnici prav to že je. Nebó. Vinarje se pač neredko pogovorno slej ko prej poimenuje po njihovih blagovnih znamkah. Dolfo, Movia, Sutor, Brandulin, Burja in še kopica. Miha Berus je torej Nebó, in proti temu za zdaj ne more nič več. Popolnoma nič. Pika. Nebó torej …

Sveže belo in rosé

Anatomija stilov vina je nova knjiga dr. Dejana Bavčarja s Kmetijskega inštituta Slovenije. Namenjena je ljubiteljem vina kot tehnološki vpogled v enološke postopke, ki vodijo k oblikovanju senzoričnih lastnosti, po katerih je avtor vina razdelil v sedem značilnih skupin ali slogov. Prvi zajame bela in rosé vina – povezujeta jih dve temeljni organoleptični značilnosti, ki ju avtor opiše kot sadnost in svežina. Seveda se razume, da je tako razvrščanje tudi posploševanje, saj je neutrudno prizadevanje vsakega vinarja usmerjeno v iskanje sloga, ki bi odstopal od drugih, prikazal izvirnost, edinstvenost in s tem uveljavil primerjalno tržno prednost. V današnjih časih je kakovost vina postala samoumevna in obča, saj toliko dobrih in higiensko neoporečnih vin, kot jih imamo na trgu danes, v preteklosti, resnici na ljubo, nismo imeli. Če je bil kupec vina nekoč zadovoljen že s tem, da vina ni primanjkovalo, kar bi veljalo za obdobje po drugi svetovni vojni in tja do konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja, se je v osemdesetih že oblikovala paradigma sortnih vin, ki so prav vsa morala imeti take senzorične značilnosti, da smo sortna vina zlahka prepoznali. Od preprostih, pitnih, zmerno etanolnih vin se je moda usmerila k visoki polnosti in kompleksnosti aromatskih zaznav, kar je bil prevladujoči slog že v devetdesetih letih, da bi po prehodu v novo tisočletje in ob neverjetnem tehnološkem napredku spoznali, da se vinska moda in trendi stalno spreminjajo ter da se jim moramo tako vinarji kot pivci znova prilagoditi. Aromatska čistoča je postala ključna lastnost in pomemben ocenjevalni parameter na vseh mednarodnih degustacijah. Enološka znanost in posebno mikrobiologija sta podrobno raziskali potek vrenja in nastanek arom, ki smo jih opredelili kot pozitivne, tiste druge, kot na primer animalične, zemeljske, po lesu, oksidativne ali reduktivne, rastlinske (po zelenem), pa smo uvrstili med negativne, kadar smo jih lahko povezali z na primer premalo zrelim ali plesnivim grozdjem, prevelikim pridelkom, »nečistim« vrenjem ali z neustrezno higieno kleti in tako dalje. Naj ponazorim: nekoč so čista, a vedno mokra tla po kleteh pomenila, da vinar skrbi za higieno; dandanes so tla v kleteh večino časa suha (izven obdobja predelave), saj to zagotavlja višjo mikrobiološko neoporečnost in varnost.

Štiri hiše po sortah

Rajko Andlovic, Lojze Kerin, Matjaž Lemut in Danilo Steyer, takole razvrščeni po abecedi priimkov, so se njega dni in vsak zase odločili, da svoja posestva poimenujejo po vinskih sortah, ki njihovo vinogradniško in vinarsko  udejstvovanje najizraziteje zaznamujejo in tudi določajo, od njih pretežno živijo, se zmorejo igrati z njimi za še več  in bolje, se jim predano posvečajo in jih vsak na svoj posebni način častijo. Tako smo dobili hišo pinele,  frankinje, pinotov in dišečega traminca. Zakaj so se odločili za tak korak, kaj jim je prinesel, jim je bil v korist,  kakšna je bila pot do tega, o tem akterji sami.

Vinakras

Ko sem opravil prvi someljejski izpit, sem mislil, da držim vinskega boga za jajca. V svoji naivni arogantnosti sem vedel vse. Navdahnjen s svežim vinskim puritanizmom sem opazoval ljudi in ogorčeno gledal na vsako možno napako. Trkanje s penino? Ah, kakšni amaterji. Šnopček za aperitiv? Halo? Potem pa pride gost in naroči deci črnega. Debelo pogledam in prosvetljeno poučim gosta: »Gospod, verjetno mislite kozarec rdečega?« Malo pozneje se zapeljem v regijo, ki je ujeta med Alpe in Jadran. Naročim deci rdečega. V kozarec pa priteče gosta, kot tinta črna tekočina. Aha, zato, ponižno pomislim.

Slavica Šikovec – V spomin

Ko slovensko vinogradniško-vinarsko panogo zapusti osebnost, ki je v njej pustila močno sled, tako kot jo je prof.  dr. Slavica Šikovec, zaslužna profesorica ljubljanske univerze, nastane praznina, ki se je takoj zavemo. Saj ne, da  nas skrbi, da naslednikov ne bo. Vedno so in prav nihče ni nezamenljiv. A vendar hkrati vemo, da je bila  »profesorca«, kot so ji rekli vrstniki in tudi mi »mlajši«, edina in edinstvena, kakor so tudi vina. Pričujoči zapis  zato ni in memoriam, prej drobec zgodbe o njeni sektorski vlogi v zadnjih desetletjih.
Bilo je nekega popoldneva  v prejšnjem stoletju, natančneje tisočdevetstodvainosemdesetega, ko je popoldne zazvonil bakelitno črn telefon,  kakršnega se zdaj vidi le še v starih vojnih filmih, in zaslišal sem značilen glas profesorice: »Dušan, Slavica Šikovec tukaj, ali že imate službo? Sem govorila z direktorjem Slovenijavina. Rabijo  enega mladega enologa. Jutri se lahko zglasite v kadrovski službi. No, to sem vam hotela povedati. Nasvidenje.«  Presenečenje je bilo tolikšno, da mi niti ni uspelo reči, da sem se komaj teden dni prej sam šel ponudit v prav to  kadrovsko, a je že odložila slušalko. Ker sem službo dobil, bi najbrž moral vnaprej priznati, da bom v nadaljevanju vsaj malo pristranski.

Robert Joseph

»I wear several hats in the wine world,« pravi o sebi Robert Joseph na LinkedInu, kjer na kratko predstavi glavne  dejavnosti, s katerimi se ukvarja. Najbolj opredmeteno pa to naredi na www.winethinker.com, kjer navede vse  pomembne pretekle in sedanje aktivnosti. Napisal je osemindvajset knjig. Bil je vinski kritik ter kolumnist  pomembnih časopisov in revij. Predaval je na elitnih šolah v Franciji in Kaliforniji, imel vrsto lucidnih javnih  nastopov na ključnih mednarodnih vinskih dogodkih. Je marketinški svetovalec mnogim entitetam po vsem svetu.  Pri najpomembnejši poslovni reviji Wine Business International, ki jo izdaja Meininger Verlag, je svetovalec in  kolumnist ter član upravnega odbora Mundus vini, ki je eno od največjih mednarodnih vinskih ocenjevanj, a je tudi  soustanovitelj londonskega ocenjevanja International Wine Challenge, ki ga je prenesel v mnoge države po  svetu. Je solastnik dveh vinskih blagovnih znamk, Greener Planet in Le Grand Noir, ki sta nastali v 2005. letu v  Franciji, v sodelovanju s Hughom Rhymanom, enem prvih letečih enologov, in Kevinom Shawem, mednarodno  priznanim oblikovalcem. Skoraj štiri milijone steklenic najde pivce v šestdesetih državah. Ko sem povezal vse  Robertove raznovrstne dejavnosti skupaj, je postalo očitno, da je vizionarskemu vinskemu mislecu smotrno  zastaviti eno samo vprašanje: kakšna bo vinska bodočnost?

In še:

• Trije vinarju odgovarjajo na naša vprašanja v rubriki KDO STE:
  – Egon Krampač (Krampač)
  – Igor Jarkovič (Jarkovič)
  – Bogdan Dular (Dular)
• Pod lupo:
  7 najboljših vipavskih rdečih vin po mnenju Mirjane Košuta in Mateja Lavrenčiča
• Sejem Vinitaly
• Slovenska velika lega
• Sommelierska selekcija 2022
  
• Vinarji predstavljajo nagrajena vina iz svojih kleti z ocenjevanja Sommelier Selection:
  – Urška Bračko (Emil): Kerner 2020
  – Jure Brumec (Meum): Modri pinor Prestige 2017
  – Martin Martinčič (Huba Martinčič): Penina Sonatina
  – David Štok (Štok): Izbrani teran PTP 2020
  – Marija Jargič (Emino): Modra frankinja Eminent 2018
  – Klemen Rože (Cesarjeva klet): Teran 2020
  – Boštjan Furlan (Furlan): Malvazija 2018
  – Martina Kraner Puntar (Plateis): Chardonnay 2019
  – Nejc Gorjup (Gorjup): Laški rizling 2018
  – Klement Valenčak (Valenčak): Refošk 2020
  – Sebastjan Božič (Herbersteinova kelt): Sauvignon 2020
• Edvard Lavrenčič – V spomin