Kulinarika Pogovor

Tomaž Kavčič

Življenjska pot mu je bila začrtana z rojstvom. Italijani bi rekli, da je figlio d’arte, saj je njegova mati legendarna gostilničarka Katja Kavčič, stari oče pa tisti Lojze, po katerem se je vaški krčmi v Dornberku najprej reklo Pri Lojzetu, sedaj pa je ime preneseno v restavracijo, ki jo Kavčiči vodijo v dvorcu Zemono pri Vipavi. Tomaž danes dokazuje, da kri ni voda, toda rojenice in sojenice mu niso dale samo kuharske žlice v roke in mu pokazale zgolj poti k ponvam in loncem. Še prej kot z omamnimi vonjavami divjačinske omake so ga poskušale zvabiti s sladkobnostjo izpušnih plinov dirkalnih motorjev. Tomaž je v mladih letih pridno treniral motokros, potem pa je prišlo do zasuka. Kdaj je prišlo do slednjega in predvsem kako danes doživlja svoje mesto v kuharskem svetu, nam je zaupal v pogovoru, ki je potekal v prijetnem okolju nekdanje kleti Lanthierijevega letnega dvorca na Zemonu.

V torek, 16. junija 2020 so bile podeljene prve Michelinove zvezdice in priznanja za slovenske restavracije. Ob tej priložnosti objavljamo naše pogovore z nekaterimi prejemniki zvezdic. Zanimivo je prebrati, kako je o svoji prihodnosti in zvezdicah leta 2007 razmišljal Tomaž Kavčič.

Prelomni trenutek je nastopil med služenjem vojaškega roka. Bil sem ena zadnjih generacij Slovencev v JLA in kot perspektivnemu športniku se mi skorajda ni bilo treba ukvarjati z ničemer drugim kot z motorjem. In takrat sem se, stran od doma in staršev, na katere sem do takrat prelagal odgovornost za svoj vsakdan, začel spraševati, kakšna prihodnost se mi piše. Spoznal sem, da bi z motorjem sicer lahko postal najboljši, toda kakšen smisel bi to imelo. Kakšno perspektivo za nadaljnje življenje bi mi dalo še nekaj lovorik in pokalov? In takrat sem se odločil, da se po vrnitvi bolj posvetim domači gostilni. Najprej sem se videl v strežbi, še posebej sem si dal opravka z vinom. Naredil sem someljejski tečaj, šel na izpopolnjevanje v Piemont, dobil nekaj zamisli o tem, kakšna naj bo gostilna, ki hoče biti nekaj več kot le dobra vaška krčma.

Svet motorjev in svet štedilnikov sta si na prvi pogled zelo različna, toda zagotovo so ti leta, ko si divjal po gmajnah, na neki na~in pozneje koristila.

Šport te nauči vztrajnosti. Med treningom, ­predvsem med tekmo, moraš hitro sprejemati odločitve, se reševati iz nemogočih položajev. S tem se vsak dan soočamo tudi v gostinstvu.

Kaj pa tekmovalnost, želja po zmagi?

Želja po napredku je vedno prisotna, tekmovalnosti pa ni v moji naravi. Na napredek gledam kot iskanje vse večje popolnosti v izvedbi, strežbi, gostoljubju. Veliko tega mi je dal šport, še več pa nosim s seboj že od rojstva. Naj dodam, da sem bil rojen z manj kot sedmimi meseci, tehtal sem 1,150 kg. Zdravniki so staršem rekli, da bom preživel le, če se bom sam potrudil preživeti, če bom pokazal voljo do življenja, če bom hlastal za njim. Toda, so dodali, če se bo sedaj izkazal kot borec, potem bo borec tudi za vedno ostal.

Kdaj je prišlo do prvega preloma, kdaj se je Pri Lojzetu iz ene od gostiln ob poti začela spreminjati v lokal s stalnimi gosti?

Zasluga za to gre mami, njenemu tankočutju in pojmovanju kuhinje. Začelo se je s spremembami pri pripravi, nato še v strežbi jedi. Krožnike je razbremenila tistih običajnih dodatkov, kot so limona, peteršilj, pomaranča, in si drznila dati k hrani cvetko. Potem smo si upali nekoliko bolj svobodomiselno kombinirati sestavine jedi. Sam sem se kmalu posvetil kleti. Ko sem začel snovati vinsko karto, smo imeli le domače odprto vino, potem smo začeli ponujati ustekleničena vina. In to v lepih, velikih kozarcih, ki sem jih nabiral iz outletov rogaške steklarne.

Selitev na Zemono je bil verjetno tisti korak, če ne že kar skok, ki je Lojzetu omogočil, da končno poleti.

V Dornberku smo bili doma in na tisti kraj smo bili vedno navezani. Tam smo doživljali prve trenutke slave, prva velika zadoščenja. Leta 1992 smo za furlanska omizja Slow Food pripravili verjetno eno prvih tako imenovanih slowfood večerij v Sloveniji, čez dve leti smo bili že v italijanskem vodniku gostiln, ki strežejo slow food, kmalu zatem pa se je prav pri nas zbralo in ustanovilo Goriško omizje in s tem slovenski Slow Food. Gostilna je postajala premajhna in pripravljali smo načrte za razširitev in posodobitev, toda nekaj nerešenih zapuščinskih zadev nas je ves čas oviralo. Tako smo, čeprav s kar nekaj oklevanji, sprejeli ponudbo takratnega direktorja Lipe Nedeljka Gregoriča, da bi na Zemonu nadaljevali svojo dejavnost. Sprememba je bila ogromna. Ne samo zaradi povsem drugačnega ambienta, ki zahteva tudi drugačen pristop h kuhinji, ampak zaradi precej drugačne ciljne publike, zaradi razvijanja novih programov, kot so poroke, veliki dogodki in podobno. Toda istočasno smo sprejeli pomembno odločitev, da ostanemo gostilna, da ostanemo zvesti svojemu poreklu, svojim koreninam. Mejo, ko še delamo jedi po individualnem naročilu, smo postavili na šestdeset oseb, potem priporočamo dogovorjene menije. In tudi: na dan, ko je poroka ali velik dogodek, ni mogoče naročati à la carte. Le tako lahko povsem stojimo za vsem, kar gostom ponudimo.

Poročno kosilo pri Lojzetu je poglavje zase, ker to spet ni neko zaporedje jedi, skozi katerega se moramo prebiti do poročne torte, ampak ostaja predvsem kulinarični dogodek, sproščen, tu in tam šaljiv. Toda niso samo poroke take, podoben pristop velja tudi za cattering, ki ste ga »lojzetovci« dobesedno na novo opredelili

Moje glavno vodilo je, delaj tisto, kar ti je všeč. Pri postavitvi catteringa je za nas v ospredju razpoloženje ljudi. Osebno sovražim stati v vrsti, zato tudi na naših catteringih nihče ne čaka v vrsti za jed. Vse temelji na drobnih grižljajih, postreženih na vse mogoče načine. Na srečo je današnje gostinstvo manj obremenjeno z nekimi zapovedmi, kot je bilo še pred leti. Krožnik in običajne vilice, žlica in nož niso več edini način strežbe. Lahko si pomagamo z jedmi, ki jo gostje prijemljejo s prsti, lahko postrežemo hrano na žlici, vilicah, nabodalu, v kozarcu, cevki … ­Cattering postaja umetniška predstava. Omejitev ni več. Hrano lahko postrežemo tudi na kamnu, ki ga gostje poližejo.

Učinki so dopadljivi in lahko tudi razburljivi, vendar gre predvsem za okuse, mar ne?

Vsekakor. V naši hiši se je vedno največ pozornosti posvečalo prav okusom. In tudi ko ustvarjamo novo jed, se z ekipo poglobimo v okuse. Na srečo so lahko pohvalim s sposobnostjo, do si znam predstavljati, kako se okusi ujemajo. Mogoče je to v genih, mogoče sem si to pridobil z delom, toda dejstvo je, da krožnik nastane najprej v glavi, nato v kuhinji. Tako se je rodila tudi čokolada s črnimi olivami, za katero sem bil od začetka prepričan, da bo dobra združba, potem je bilo treba vso stvar samo izpiliti. Sam na to prisegam. V restavracijah, tudi takih, ki se ponašajo s tremi Michelinovimi zvezdicami, se mi pogosto zdi, da pozabljajo na okusnost. Presenetijo nas mogoče z obliko, zagotovo z vrhunsko postrežbo, toda na krožniku kot da nekaj (z)manjka. ­Zadnje čase se ogromno govori o novih tehnikah, o molekularni kuhinji, k čemur bi se rad vrnil pozneje, vendar menim, da se ne smemo navduševati nad tehnikami kot takimi. Pred seboj moramo ves čas videti opozorilno lučko z napisom OKUS. Nove tehnike sprejmem, če mi olajšajo delo v kuhinji, predvsem zato, ker si še ne morem privoščiti velike ekipe za lonci. Toda v ospredju ostaja okus jedi, ne pa navdušenje nad tehničnim postopkom njene priprave.

Za vinarje pravimo, da si morajo osnovo za dobro vino pridelati v vinogradu. Verjetno je podobno tudi v gostinstvu (skoraj) vse odvisno od dobrih vhodnih sestavin.

Dobrega vina zagotovo ni brez dobrega grozdja in tudi v gastronomiji so vhodne sestavine ključnega pomena, le da imamo mogoče kuharji na voljo kakšen naraven trik več kot ­vinarji. Toda gre za povsem nedolžne prijeme, ki temeljijo na zeliščih, začimbah, sokovih, s katerimi izpostavimo najboljše, kar nam neka jed lahko pričara. V kuhinji gre vendarle za bolj ustvarjalen odnos. Mogoče bi ga lahko primerjali s svobodo slikarja, ki zna z nekaj domišljenimi potezami vdihniti portretu novo življenje.

Za gostinca je torej nujno, da si sestavi spisek zaupanja vrednih dobaviteljev. Na to, da si bo vse sam pridelal ali vzgojil, pač nihče ne more resno računati. Se je v Sloveniji že oblikovala prava ponudba za vrhunske gostilne ali je treba še v tujino?

Zgodba o tem, kako vse pridelaš sam, je sicer všečna in mogoče tudi zdrži, če imaš dvajset do trideset gostov na teden. Za tak obseg si lahko omisliš lasten zeliščni vrt, mogoče tudi piščanca in zajca, potem pa se kmalu neha. Treba je imeti stalne in dobre dobavitelje. V Sloveniji lahko danes dobiš že marsikaj, zadnje čase tudi lepo uležano meso, številne kakovostne mlečne izdelke, kot so siri in maslo, ter jajca. Veliko stvari pa je še vedno treba nabaviti v tujini.

Kako je z gostinsko opremo?

Z opremo ni bil naš trg nikoli bolje založen, kot je zdaj. Recimo, da lahko kuhinjo 96-odstotno opremiš s tem, kar dobiš v Sloveniji, potrebuješ le še nekaj posebne, skorajda laboratorijske opreme, ki jo dobiš pri specializiranih izdelovalcih, predvsem pri Špancih.

V tujino se je vedno hodilo tudi po znanje, po spodbude, sicer bi za nedeljsko kosilo še vedno ponujali govejo juho z vlivanci, dunajski zrezek s praženim krompirjem in jabolčni zavitek. Po drugi strani pa so tujci prihajali k nam in se navduševali nad tistimi najbolj preprostimi jedmi, ki so jih gostilničarji skuhali prej zase kot za gosta. Kako je tvoja generacija doživljala spoznanje, da tudi jota spada v vrhunski gostinski lokal?

Za začetek mi dovoli pripombo, da je lahko tudi klasično slovensko praznično kosilo povsem dostojen obrok, ki ga ne smemo podcenjevati. Pa še to moram povedati: svojega delovanja v kuhinji ne doživljam kot delo, ampak kot način življenja. V prostem času pogosto obiskujem gostilne, gledam, opazujem, razmišljam. Moje prvo zanimanje je bilo namenjeno italijanskim lokalom, ki jih je omenjal vodnik Jeunes restaurateurs d’Europe (Mladi restavraterji Evrope), in v enem letu sem jih obiskal približno štirideset. Povsod sem opazil izredno profesionalnost, hkrati pa sem se skoraj povsod počutil nadvse domače. V tej interakciji so se množile ideje, ki pa me niso usmerjale h kopiranju, ampak k razvijanju nekega lastnega pristopa. Marsikatero zamisel smo potem s sodelavci predelovali, razgrajevali, na novo sestavljali in pri tem večkrat za osnovo uporabljali tudi naše stare recepte. Nato sem opazil, da je zamisli vse več in več, da pa preprosto zmanjkuje znanja, in treba je bilo poiskati profesionalno didaktično pomoč. V tem času sem sodeloval s Špancem Antoniom Grasom, ki mi je pomagal razumeti marsikatere nove tehnike sodobne kuhinje. Dejstvo je, da mladi kuharji danes na veliko stažirajo pri že uveljavljenih šefih svetovnega ugleda, pri nas pa je bilo večinoma tako, da si zrasel v domači kuhinji in tam tudi ostal.

Spominjam se enega prvih svojih intervjujev s člani vaše ekipe, takrat predvsem z mamo ­Katjo, za katero je bil glavna (tuja) referenčna točka Joško Sirk iz Subide pri Krminu, torej glasnik slovenske kuharske kulture v Furlaniji. Ti si se za začetek podal na pot kar po vsej Italiji, sedaj pa je treba še dlje, v Francijo, Španijo, pa tudi Veliko Britanijo in ZDA.

Gospod Sirk je na vseh nas pustil izjemen in trajen pečat, zlasti glede domačnosti. Toda tudi on je ves čas potoval in še potuje. Treba je poznati novosti, vedeti, kaj se dogaja v svetu. Spoznati moraš tudi Michelinovo ozvezdje. Gre za neka merila, ki v mednarodnem svetu gastronomije predstavljajo zakon. In ne poznam nikogar, ki bi resno mislil, ko govori, da ga Michelinove zvezde ne zanimajo. Vedeti pa moramo, za kakšen finančni zalogaj gre. Poznam kar nekaj restavracij, ki so se do zvezde dokopale ob močnem sponzorstvu, v nekaterih drugih primerih pa imajo gostilniške rodbine po nekaj restavracij, od katerih eno poženejo v orbito, z drugimi pa služijo. Tretji si pomagajo s prodajo delikates lastne izdelave. Pri nas ni tipskih vin. V treh vinogradih dobim tri vrste malvazije: kjer je fliš, ilovica ali »souden«. Nimam ene trte chardonnayja. Spomnim se stavka Movie: »En sod ti lahko proda celo klet.« Ta stavek je treba pravilno razumeti. Tudi Slovenija je en sam sod vina. Mi lahko zainteresiramo svet. In potem imamo še sonaravno in naravno pridelavo, za katero imamo ogromno možnosti. Ne bom rekel, da so druga vina nenaravna, nimam namena, da bi žalil druge. Pred dvajsetimi leti je bilo ekološko vino neznano, zdaj bio sovpada s časom, povečanjem alergij in podobnim. Če bi imeli samo naravno pridelavo, opozarjajo ekonomisti, bi bili lačni – ne strinjam se, sodim po svojih trtah. Ekoloških vinogradov in vin bo vedno več, a tudi kemijska industrija se bo hitro prilagodila. Doping je vedno težko dokazljiv, ker je industrija vedno en korak naprej.

Vzdrževanje Michelinove zvezde se zdi podobno drago kot vzdrževanje dirkalnika formule 1. No, recimo, da še nismo zreli za ta preskok, zato pa nam je, torej vam, uspelo spraviti Slovenijo v združenje mladih evropskih gostincev. Uradna predstavitev šele bo, koliko pa nam lahko zaupaš o tej organizaciji že danes?

Že dolgo sem gojil željo, da bi prišel v ta vodnik. Poznam vse italijanske člane, pritegnile so me njihova sproščenost, odprtost, pripravljenost za medsebojno pomoč. V to zvezo smo tudi mi pristopili z navdušenjem in željo, da ta duh odprtosti in sodelovanja razvijamo v svojem prostoru. Zaenkrat smo štirje (glejte prejšnjo številko, stran 5; op. ur.), ki smo kar pogosto na zvezi, ki vemo, da lahko kogar koli pokličemo za pomoč ali nasvet, in ki smo si pripravljeni ­pomagati.

Kje pa so druge tiste skrbno varovane kuharske skrivnosti, na katere se tako radi sklicujejo v nekaterih okoljih?

V gostinstvu imamo že toliko težav, da bi bilo neumno, če bi si metali polena pod noge s takimi stvarmi, kot so skrivanja receptov. Dober kuhar bo tako ali tako takoj razumel, kako je kaj pripravljeno, slabemu pa do potankosti razložen recept ne bo kaj veliko pomagal. Pred časom se je govorilo o patentiranju izvedbe nekih jedi, vendar je bila zamisel kmalu opuščena. Ne nazadnje je dovolj že majhna različica, pa ne moremo več govoriti o popolni kopiji. Številni kuharji so tudi zelo plodoviti pisatelji knjig lastnih receptov. Jaz ne pišem knjig, toda točno vem, kaj je bila prav moja izvirna pogruntavščina, in če mi kje z njo postrežejo, se počutim polaskanega. Pa čeprav gre morda za natakarjevo napako, ker me ni prepoznal. Sicer pa tudi v lokalu brez zadržkov povem, kako je kaj pripravljeno, in prav tako me ni sram vprašati, ko me kaj zanima.

Imamo vse več kuharskih seminarjev, delavnic in festivalov, kjer so vsi najnovejši postopki predstavljeni v čast in slavo tistim, ki so se jih spomnili. Tudi ti si se že znašel na odru. Kakšni so občutki predavati pred strokovnim ob~instvom?

Živimo v nadvse odprtem trenutku, ki zagotovo vpliva na to, da se kulinarika razvija tako naglo, kot se prej zlepa ni. Biti povabljen, da predstaviš lasten prispevek, ti da novo voljo, nove spodbude, toda ponovno bi rad opozoril, da ne smemo strmeti samo k temu, da bomo šokirali z novo tehniko v kuhinji. V ospredju nam mora ostati skrb za okus. Izumi zaradi izumov imajo kratek dah. Pred letom so predstavili strojček za mešanje okusov, ki je dal jabolku okus hruške, hruški pa okus jabolka. Zagotovo ni bil razvoj tega strojčka poceni, danes pa ga ni nikjer več. Osebno ostajam zvest okolju, iz katerega prihajam, in okusom tega okolja, predvsem revni kuhinji. Tako sem na svojem prvem kongresu v vlogi predavatelja predstavil stvari, ki jih lahko pripraviš z malo tehnike, vendar z nekaj domišljije. Škampova sol, jota na suho, solni žar … so stvari, ki jih lahko pripravite v kateri koli kuhinji, tudi domači.

Ti nastopi so prišli po dolgih letih nastopanj v tujini, ko si za Slovensko turistično organizacijo in druge naročnike predstavljal Slovenijo skoraj na vseh celinah. Prava slava oziroma, da ne bo zvenelo tako hvalospevno, prava priznanja pa so verjetno prišla šele s kongresi?

Seveda, toda na prejšnje nastope me vežejo lepi spomini. In nabral sem si številne koristne izkušnje in spoznal številne prijatelje. Včasih so bili pogoji dela nemogoči, pa smo vseeno nekako zmogli. Vedno mi je bilo do tega, da se uveljavita predvsem slovenska kuhinja in slovensko gostoljubje. Pa naj je šlo za kuhanje med olimpijskimi igrami v Sidneyju, na srečni urici na sejmih po Evropi ali ob nastopu za popevko Evrope v Jeruzalemu, na katerega me vežejo najlepši spomini. Gostov nismo nikjer želeli presenetiti z ničemer drugim kot z okusi Slovenije, predvsem Primorske. Osnova našega gostoljubja pa je bil in je pršut, surov ali pečen.

Katero je tisto sporočilo, ki ga posreduješ ­gostom, ki te obiščejo na Zemonu?

Spoštujem vsakega gosta, ki se je odločil, da pride k nam. Da si vzame čas, ki je zadnje čase več vreden kot denar, pa tudi to, da nam je pripravljen pustiti nekaj denarja, je spoštovanja vredno. S svojim pristopom mu želimo izraziti spoštovanje, ki ga čutimo do gosta, pa tudi svojo predanost poklicu, ki ga opravljamo. Skozi jedi izražamo željo, da se gostje počutijo sproščeno, da prepoznajo okuse, ki pa jih vendarle predstavimo nekoliko drugače, kot bi jih bil deležen doma ali v kateri drugi restavraciji, vendar še vedno na lahkoten, skorajda igriv način.

Kako se ta igrivost kaže pri oblikovanju jedilnika? Včasih je togost izzvala že postavitev: hladna predjed, juha, topla predjed, glavna jed, sladica. Danes pa se vse nekam ruši in podira.

Sodobna kuhinja se požvižga na tak vrstni red. Lahko začenjamo s sladico, glavna jed je lahko lažja od predjedi … Smernice zapovedujejo močan začetek, pomembna je topla predjed, še najmanj glavna jed, zato pa so toliko bolj pomembne sladice. Glavna jed je bila včasih glavna tudi po svoji obliki, sestavi, danes pa je zaželeno, da je nekoliko lažja. Moramo pa presoditi gosta, videti, kako ­daleč je pripravljen hoditi po novih poteh.

V~asih smo šli v gostilno predvsem okrepčat se, potem smo hodili sprostit se v spremstvu dobre družbe, sedaj hodimo razvedrit se ob domiselni kuhinji. Kako doživljaš te spremembe?

Res je, naša naloga je, da gosta razvedrimo. Ponuditi mu moramo tisto, česar iz najrazličnejših razlogov ne more dobiti doma. Mogoče v domači kuhinji nima časa priti do vseh sestavin, mogoče ne pride do vseh okusov, ker nima primerne opreme … ­Takrat nastopimo gostinci, ki mu lahko pripravimo ta presenečenja.

Ali je sedaj čas, da se vrneva k molekularni kuhinji?

O pravi molekularni kuhinji lahko govorimo šele takrat, ko imaš laboratorij s kopico fizikov in kemikov ter vrsto instrumentov, s katerimi si pomagaš pri preučevanju vsega, kar se dogaja v hrani med različnimi postopki, zraven pa sodeluješ še z univerzitetnimi raziskovalci. In ko imaš v nekaj letih nekaj izvirnih postopkov, običajno pa tudi priprav, ki jih potem dnevno uporabljaš. Tak projekt je težak vsaj milijon evrov, od tega gre polovico za začetne stroške, ostalo za oblikovanje nove podobe ponudbe in iskanje nove ciljne publike. Pri nas lahko govorimo le o tehnikah molekularne kuhinje, ki so jih razvili v tujini, mi pa jih kot prebliske vnašamo v svoje delo. Sicer pa so bile molekularne kuharice že naše stare mame, ki so se domislile postopka priprave žolce. Želatinasta juha, kaj hočemo več?

Si kdaj postaviš vprašanje zdrave kuhinje, vegetarijanstva, veganstva?

V gostilni mora biti vsa hrana zdrava, z »biohrano« pa si ne belim glave. Sodobna kuhinja je lažja, manj mastna, toda upam, da nam ne bo treba pisati, koliko kalorij ima katera jed. Končno gostilničarji delamo na dolgi rok, naš adut je zadovoljen gost, ki se bo želel vrniti. Če se bo nekdo po obedu slabo počutil, če se mu bo še nekaj dni spahovalo in ga bo pekla zgaga, potem se zlepa ne bo vrnil. Če pa bo lokal zapustil zadovoljen in ravno toliko sit, da se mu bo čez uro vrnil tek za majhen prigrizek, potem se bo še vračal.

Svojo gostinsko pot si začel s skrbjo za klet, torej za ponudbo vin. Kako gledaš na pomen vinske karte danes?

Ni dobre gostilne brez dobre vinske karte. Vsaka gostilna ima svoj slog hrane in dve tretjini vin naj bo takih, da se ujemajo predvsem s ponudbo hrane. To so običajno vina iz domačega vinorodnega okoliša oziroma predvsem slovenska vina. Prisotnost vin iz drugih držav je zaželena. Naši vinarji izvažajo, številni so se uveljavili prav v najbolj znanih vinorodnih okoliših, in nekaj te širine in vzajemnosti moramo pokazati tudi slovenski gostilničarji. Kako na široko nas pri tem vodita radovednost in raziskovalna vnema, je stvar posameznika. Pred kratkim sem delal popis prav vseh zalog in ugotovil, da se mi je nabralo že 837 različnih etiket, od katerih je nekaj sto takih, da jih imam bolj ali manj za svojo dušo. No ja, tudi za goste, če si želijo posebnih doživetij. V naši prodaji so domača vina udeležena z 90 odstotki, druga pa so tuja, vključno s peninami.

Kako vidiš razvoj Zemona v naslednjih dveh, treh, petih letih?

Preprosto: obdržati ga na trdih temeljih s pogledom v prihodnost, razvijati tradicijo z inovativnostjo.

Sklepna misel …

En človek lahko pomeni veliko, sam pa ne more nič. Zato bi se rad zahvalil celotni ­ekipi, a brez Jovice v strežbi in Marka Bolčine v kuhinji si ne znam predstavljati današnjega ­Zemona.

– – –
Prispevek je bil objavljen v reviji Vino, št. 1/2007

O avtorju

Avatar

Toni Gomišček