V torek dobim tole flašo, zvečer jo odprem in jo primerjava z Barbi še z dvema drugima letnikoma tega vina, sporočim Ediju, skoraj sosedu, da so po moje vse tri ponujene možnosti okej in da bo za trenutni namen že prej predlagani 2009 povsem primeren, torej ni nobene potrebe za zamenjavo.
V sredo naju ni doma, vino počiva samo zase in naju pridno čaka in se ravno prav nadiha, v četrtek pa pri večerji spet tole v kozarce, vohanje, premetavanje po ustih, požirek po grlu in … iskren pohvalen esemes Ediju in kmalu njegov odgovor, da bo pa zdaj tudi sam odprl eno flašo in jo spremljal.
Kakor koli, z Barbi potem ob nadaljnjih večerih počasi s kozarci uživava naprej do konca tedna, ko nama te nikakor starikave, elegantne, resne, zrele, gladke, žametne rdečine nekako zmanjka. Žal.
Podobna izkušnja nedavno z istim vinom letnika 2008. In potem razmislek, premalo je tole za trden zaključek, a vseeno, nobenega od navedenih dveh letnikov nimam v spominu kot toplega, vročega, suhega. Prej obratno. S tem, da Svetlikov vinograd merlota in cabernet sauvignona spada med najvišje ležeče na Vipavskem.
Kakor koli, tole Svetlikovo Rdeče je prva prazna flaša, ki je po evolucijskem nadaljevanju zgodbe tukaj doživela svojo drugo ovekovečenje in omembo. Kar morda ni zelo pomembno. Od 280 napolnjenih steklenic jih je tako ali tako zagotovo zdaj na voljo komaj kaj. Morda pa tole vseeno bere kak srečni lastnik dobro hranjenega in ohranjenega primerka. In se morda uspe strinjati z mano. Nikakor ne bom zdaj ponovno napisal, da bo po nadaljnjem letu, dveh ali treh vino še bolj navduševalo, zanima pa me nadaljevanje te zgodbe. Ena flaša je še v kleti. In morda čez leta katero odpreta tudi še Ivi in Edi.
Flaša je bila izpraznjena februarja 2017
Komentiraj