Vinograd & klet

Strmo kot satan

Brda Jože in Damjan Koncut, Višnjevik
Ali se kupec vina pred vinsko polico zanima, iz kakšnih krajev prihaja vino? In kakšni ljudje ga pridelujejo? In kako ti ljudje živijo? Je tam fairtrade ali gre za viničarje in kolone? Stoji vinograd na neskončni ravnici ali grize kolena v strmini?

Vino, ki prihaja s tako različnih teritorijev, je različno. Vendar. Jih bo kupec znal pravilno ovrednotiti, če o njih ne ve nič? In spet. Le zakaj naj bi vinopivec moral vedeti še tisto, kar mu želi sporočiti pridelovalec vina? Saj izbere, plača in gre. Ali ni to povsem dovolj? Ni. Ekonomistično gledanje, po katerem vino razumemo samo kot preprosto blago in vinograd samo kot substrat za rast trt, je za te čase preozko. Nihče ne sme od kupca, ki je kralj, zahtevati preveč, lahko pa mu v njegov prid poskušamo povedati, da je bilo v pridelavo prav te steklenice vina, ki jo drži v roki, vključeno veliko znanja in ljudi, ki so od trsnice do vinograda in kleti opravili veliko dobrega dela.

Vino je vrednota

Ceno vina kupec vidi predvsem kot strošek, ki mu bo stanjšal denarnico. Ko opazuje etikete, obliko steklenic in tehta cene, pravzaprav premišljuje, koliko je katero vino zares vredno zanj. Ali bo iz novega ali starega sveta, je samo še stvar porekla, izvora in ­končne odločitve, ki se zgodi v sedmih sekundah, preden roka seže do konkretne steklenice. Če pa se zdaj postavimo na drugo stran premisleka, v kožo pridelovalca, je videna cena plačilo za – moje delo, pokrivanje proizvodnih stroškov, zaslužek. Steklenice prihajajo z raznih kontinentov. Tam nekje v Avstraliji trte pesti suša in usodno segrevanje planeta. V Južnoafriški republiki se vinogradi selijo na višje nadmorske višine, ker drugače ne gre. V Sonomi ima en sam lastnik na tisoče hektarjev na ravnici. V Čilu vinograde zaliva voda z Andov. V Novi Zelandiji je vinarstvo celovit poslovni projekt: kupiš zemljo, najameš strokovnjake in stroje, ki vse naredijo, da bi na koncu imel »product« za mednarodni trg. Na sploh je v novem svetu vinski posel samo ena od možnih poslovnih investicij oziroma naložb.

 

Jože in Damjan Koncut, vinogradnika Kleti Brda, spomladi 2015 v vinogradu rebule in pokalce na legi Šcajkovca blizu Višnjevika. Okoli 200 m nad morjem, strmina in revna tla – absolutna vinogradniška lega. Posajeno spomladi 2014.

Tradicija je poslanstvo

Tradicija v Evropi ni zgodba, je življenjsko dejstvo.
V stari Evropi je vse drugače. Okoli milijon in pol vinogradniških gospodarstev, precej razpršenih, večinoma v družinski lasti, prideluje vina iz roda v rod. Tradicija ni zgodba, je življenjsko dejstvo. Oče nasledniku preda kmetijo, ko sam ne zmore več delati. Denar ni vedno vodilo. Ljubezen do lastne njivice, vinograda, je večja kot ekonomski rezultat. Zato imamo v Sloveniji 28 000 vinogradnikov in premalo takih z več kot štirimi hektarji. Še največji povprečni vinograd (več kot dva hektarja) imajo v Brdih. Zakaj? Ker so v gričevnati pokrajini zares brda, strma pobočja, grape, revna tla, ki za kaj drugega niti niso. Zato so se v Brdih v zadnjih treh desetletjih povsem specializirali za vinogradništvo in vino. Živine ni več. Najbolj trajnostno preživetje naj bi omogočalo vinogradništvo. Že pogled na razgibani teren pove, da za kombajne ne bo dela. Treba bo ročno. Opoka, ki jo vinarji kujejo v nebo, je samo revna kamnita zemlja, a da originalna vina. Trta in oljka, nekaj sadnih vrst in konec. Nihče v teh krajih nima industrijske, velikoserijske pridelave. Še lokalna vinska zadruga v Dobrovem, čeprav največja pri nas in dobro delujoča, je v bistvu sestavljena iz nekaj stotin lastnikov, ki obdelujejo vsak svoje strmine in jim upravičeno lahko rečemo, da so junaki vinogradov. Že samo če prisluhnemo zvenu in pomenu besede, ki označuje absolutno vinogradniško lego, na primer Višnjevik, Ritoznoj, Kalvarija, Plač ali Kamnica, je jasno, da so lege težavne za obdelavo. Čemu jih potem sploh imamo? Zakaj ne gremo z vinogradi kar v ravnico in totalno obdelavo s stroji, kar bo hitreje, lažje in ceneje? Zakaj bi »zapravili« do 200 000 evrov na hektar za terasast vinograd na sedemdesetodstotni naklonini, kjer brez debelih suhozidov sploh ne gre? Šele zanamci bodo imeli kaj od tega. A če takih 39 vinorodnih območij po Evropi ne bi bilo, vključno s slovenskimi, bi bila tudi naša identiteta zelo drugačna. Strmine bi čez in čez zaraslo grmovje in Brdom ne bi mogli več reči briška Toskana. Potem tudi Svetinj in Jeruzalema ne bi bilo na Štajerskem, ker bi brez vinogradov ti kraji izgubili svoje ime oziroma sploh ne bi nastali. Tudi Špičnika, kjer cesta v obliki srca objame vinograd, ne bi bilo. Ne bi bilo niti vrste poklicev in znanj, ki dajo delovna mesta: od trsničarja, vinogradnika do vinarja. Ali sploh še vemo, koliko posebnega orodja in mehanizacije ter strojev je potrebno, da se čisto na koncu vino »samo še natoči v steklenico«? Če bi vse to herojsko vinogradništvo na strmih legah in terasah opustili, ker bi si izračunali, da se po današnjih merilih ne splača, bi spremenili podobo krajine in način bivanja lokalnega prebivalstva. Zato pametne države s podporami povsod podpirajo tovrstno poseljenost. V EU je okoli 210 000 hektarjev takih vinogradov, ki dajo delo in kruh 500 000 ljudem. Pa čeprav so, kot slikovito pravi kolega Roman Štabuc, »strmi kot satan«.
– – –
Članek je bil objavljen v reviji Vino, št. 4/2015.

 

O avtorju

Dušan Brejc

Z vinom in od vina živim že več kot petintrideset let: doštudiral sem agronomijo na BF in opravil enološko specializacijo v Franciji, deset let sem bil enolog ter deset let vpet v mednarodno trženje vina in alkoholnih pijač. Sem degustator na domačih in tujih ocenjevanjih, že dolgo vinopisec. Po več kot 121.000 profesionalno degustirani vinih še vedno menim, da je kakovost vina treba razumeti celostno: kot hkratno enološko, senzorično in estetsko domeno. Enako naj velja tudi za trženje vin.

Komentiraj