Prazna flaša Slasti & užitki

Puklavec Family Wines, Instinct, cabernet sauvignon 2017

Nekoč je veljalo, da Slovenija, še bolj pa Ljubljana popije vse, kar se imenuje cabernet sauvignon, ne glede na često precej sadistične lastnosti vsebine take steklenice. Pozneje, Severna Makedonija je bila takrat še zgolj Makedonija, sem zapisal, da imajo tam za cabernet neprimerljivo boljše pogoje kot mi v Sloveniji. Makedonci so bili jasni: To je cona 3C. Sonce je naš simbol. Da je Makedonija regija za rdeča vina, ni le vtis, tako tudi JE. To se seveda ni spremenilo, s cabernet sauvignonom od tam še vedno zgrešiš težje ali manjkrat, kot pri nas.

Se je pa medtem, z intenzivno podporo medijcev v stalnem iskanju drugega in drugačnega, tudi na račun kakovosti, precej razširila nova paradigma, ki pridelovanje vina iz katere koli svetovno uveljavljene, poznane, dobro prodajane in razširjene sorte ter morebitno uživanje v njem, enači z nedopustnim grehom. In pred dnevi v tem smislu med družinsko večerjo grešimo dvakrat. Na mizo namreč prinesem dve vini iz Makedonije. Prvo je Puklavec Family Wines, Instinct, cabernet sauvignon, 2017. Z orlom na etiketi. Drugo pa je flaša z orlom na etiketi, Puklavec Family Wines, Instinct, cabernet sauvignon, 2017.

Ja? Ja! Eh. Saj razlikovanjem v resnici ni noben problem, ko sta obe vini hkrati na mizi: svetla in temna etiketa. A če ne veš za oba caberneta in enkrat naletiš na enega ter drugič na drugega, bi lahko to bil razlog za zmedo in nejasnost. Da temu bo ali pa ne bo tako, bo seveda pokazal čas. Ker Puklavci s svojimi Makedonci pač očitno mislijo resno, torej ne zgolj od danes do jutri. In vsekakor je trenutna rešitev z Instinctom mnogo jasnejša kot tista pred njo, ko so bila vina Pukalvec Family Wines iz njihove makedonske kleti označena z blagovno znamko Jeruzalem Ormož. In na vprašanje Why Instinct? mi Tatjana Puklavec ob predstavitvi teh vin v Ljubljani v mikrofon pove: Instinct is really standing for pure DNA of the brand. Okej?

Dane Jovanov v kleti (inox department). Disan, streljaj južno od mesta Negotino v Makedoniji, zdaj Severni Makedoniji. Krasna lokacija kleti, griček sredi vinogradov, primerna tudi za vinski turizem. Ja, naši načrti so taki, potrdi Dane, enolog z doktoratom in vodja projekta te vinarije v sklopu Puklavec Family Wines. Ko tam prvič poskušamo vina, vsa še pred stekleničenjem, je na vzorcih z roko na karo papirju napisano мерло (merlo), каберне (kaberne) in врабец (vranec). Tale naš letnik je takrat še na trtah, zdaj sta z belo etiketo v prodaji tudi ostali dve sorti. Merlot (z volkom na flaši) za take kot smo mi, vranec (seveda s konjem na etiketi) pa poleg nas tudi za tiste, ki svetovljanov trenutno niti ne povohajo.

Prejšnji letnik, torej cabernet sauvignon 2016 se mi je pokazal kot zelo občutljiv na kozarec. Obvezno velika čaša, a precej bolj kot ožja mu ustreza široka, v katero si sicer običajno natočim modri pinot ali strukturen chardonnay. Tokrat tega nismo preverjali, takoj je šlo v kozarce v skadu s takratno ugotovitvijo.

Bela etiketa: vinogradi stari okoli 20 let, grozdje z višjih leg, Krnjevo recimo je okoli 500 metrov nad morjem (na Vipavskem za primerjavo so najvišje ležeči vinogradi okoli 300 m nad morjem). Pri poznih sortah je tam nekaj tveganja z dozorevanjem, a za zdaj, pravi Dane Jovanov, so z vremenom imeli srečo. 1 leto zorenja v lesu – veliki in barrique sodi. Rezultat je 14,5 % alkohola. Nobenega zelenega sadizma. Ne v aromatiki, ne v taninih. Aromatika je zrela, kot pogosto v makedonskih cabernetih poleg ostale zrelostne sortnosti tudi tu izbrskam nekaj plodov črnega bezga. In tanini seveda so. Eh, ne le da so, tanini SO! Zreli, žametni, seveda vtis koncentriranosti, a ob primerni vsebini krožnika sploh ne na račun pitnosti. Vino za k hrani, vsekakor.
Temna etiketa, rečejo ji sicer črna, a v resnici je siva: vinograd na legi Lepovo blizu mesta Negotino, single vineyard, rigorozna selekcija grozdja, 1 grozd na poganjek, … to je pravzaprav moj vinograd, je ponosen Dane, zasadil ga je leta 2013. Eno leto zorenja v barikih iz ameriškega in francoskega hrasta, za razliko od bele etikete torej tu ni velikih sodov. Rezultat je vsega več kot pri beli etiketi, a skladno več. Krepkih 15 % alkohola ob 40 g/l sladkorja prostega ekstrakta (za primerjavo: vrhunsko rdeče vino ga mora imeti najmanj 22 g/l). Tudi tu seveda še bolj nobenega zelenega sadizma. Aromatika je še bolj zrela in tanini seveda tudi so, še čvrstejši oprijem nudijo kot pri beli etiketi, a vse tako kot mora biti. Makedonski sorodnik Puklavčeve linije slovenskih vin 7 numbers, torej linija, namenjena gastronomiji. Tudi tole vino torej za k hrani. Preverjeno.

Katerega torej? Mi smo res uživaško in počasi izpraznili oba. Večino prvi dan, nekaj pa pozneje. Namenoma. Da uživamo dlje in da preverimo njuno evolucijo po odprtju flaše in ker sta to vseeno dve flaži krepke krepkosti. Oba lahko tudi še kako leto čakata. A če je to osnovni namen nabave, bo seveda krepkejši od obeh primerkov ustreznejši. A da ne bo nobenega dvoma: krepkejši. Krepka sta namreč, kot smo že povedali, oba!

O avtorju

Marijan Močivnik

Marijan Močivnik je oblikovalec in fotograf revije Vino. Na vinskem področju je tudi avtor številnih prepoznavnih etiket.