Prazna flaša

Bjana, Blanc de Noir

Odtečem svoje kilometre, prešvican pod tuš, potem ob večerji osvežitev s tole Bjano. Lahko bi tudi s katero drugo, Brut Rosé zelo pogosto v praksi odigra svojo vlogo enako uspešno, a tokrat pač s tole. Neposredna, natančna. Ne bomo se detajlno ukvarjali z barvnimi odtenki, zabeležimo le najbolj očitno, kar je v danem primeru tudi pomembno. Ime vina namreč pove, da gre za belo (blanc) penino iz rdečega grozdja (eh, črnega – noir), v našem primeru iz modrega pinota (pinot noir). V Šampanji, od koder verjetno prihaja tole poimenovanje, lahko enako, torej iz modrega pinota, lahko pa iz tamkajšnjega drugega črnca, torej iz sorte pinot meunier. Ali iz obeh. Za razliko od šampanjca bi penina (torej slovensko kakovostno ali vrhunsko peneče se vino) lahko pravzaprav bila tudi iz neke druge ali tretje rdeče (eh, črne) sorte, recimo iz refoška, a me na podlagi nekaj izkušenj preganja slutnja, da se iz slednjega in še iz marsičesa drugega, frankinje recimo, hitro dobi nekaj rahlo ali pa že tudi kar skoraj rozejastega. Kar se sicer neprevidnemu, ne dovolj veščemu ali bolj ležernemu peničarju kaj lahko pripeti tudi z modrim pinotom. In je potem morda bolje, da raje naredi kar roze in svoj pridelek tako tudi poimenuje. Blanc de noir pač glede barve pomeni nekaj precej določenega.

Prvič tole v kozarcu tik pred degoržiranjem lani konec avgusta pred svetovnim dnevom modrega pinota pred kletjo Tilia. Takrat tile mehurčki po logiki pridelave seveda še brut natur, končni rezultat si je bilo treba še malce predstavljati in moja ideja je bila penina ki ima prej zelo malo kot malce več sladkorja. Potem dobimo na fotografiranje vse Bjane z novimi etiketami a še brez kapsulonov, dizajner Žare z marketinške agencije sporoči, da jih bodo začasno sami na hitro sfotopšopali, zaenkrat potrebuje le osnovo. Nujno, seveda. In steklenic ne odpiramo, v studiu čakajo na morebitna naknadna ovekovečenja. Sredi novembra Bjana uradno predstavi nov design blagovne znamke in etiket za svoja vina, kot novost je takrat predstavljen tudi tale Blanc de Noir, a se opravičim in do nadaljnjega še naprej ležim doma z vročino … Že izgotovljeno penino potem končno dobim v kozarec v začetku decembra na delavnici na Bizeljskem pri Isteniču, nekaj predstavljenih penin tam izstopa, tale je med njimi, krasna je, takoj me prepriča, ekstra brut je, tako kot se mi je avgusta zdelo, da bi pristajalo penini in meni osebno. In Miranu čestitam. Barbi zatem telefonsko preveri njegove zaloge in Miran zagotovi, da zaenkrat še ni panike glede pomanjkanja, tako ali tako dobimo na končno fotografiranje še končno opremljene steklenice in vse ostale pritikline, škatle recimo, in za posladek še posebno opremljen isti Blanc de Noir, ki ga je Žare oblikoval še posebej za svojo dušo in za novoletna poslovna darila agencije ter tisti svoj design podpoimenoval Director’s cut …

Tale Bjana je torej blanc de noir, po imenu in po vsem ostalem, tak čisto taparvi, ki poleg barve izpolni tudi ostala pričakovanja, tako glede imena vina kot glede imena Bjana. Če na penini piše Bjana, to recimo že avtomatsko pomeni tradicionalno metodo pridelave, torej s sekundarnim vrenjem in zorenjem v steklenici. Pričakovanja tako izpolni recimo glede mehurčkov, ti so pač standardno Bjanasti, na manj kot to Miran in Petra itak ne bi pristala. In glede telesa. In glede elegance. V spominu mi po okusu ostane nekaj citrusnega, nekaj melonstega. Ali pa tudi ne, eh, itak mi opisovanje z ducatom asociacij nikoli ni razlog, da si odprem neko vino. Niti da ga potem spijem.

Miran Sirk, Bjana. Odlaganje pravkar napolnjenih na sekundarno fermentacijo in nekajletno zorenje. 50 mm, f/2,2 (zelo odprta zaslonka, majhna globinska ostrina, avtofokus odpade …), 1/30 sekunde, ISO 4000. Naša današnja flaša je bila v tako skladovnico odložena 2017. Ko zaključimo to fotografiranje, ukažem naložiti še nekaj kartonov v prtljažnik … To seveda še pred zapovedano izolacijo, konec februarja 2020, da ne bo nesporazumov, in tako je bila naša zaloga dopolnjena tik preden je covid-19 uradno udaril po utečenih nabavnih in porabniških poteh.

Popijemo skratka oni dan tole penino in prisotnim uživalcem in uživačem, katerih število ni preseglo z vladnim dekretom dovoljene kvote za druženje, pa še vse je tako ali tako v okviru ožjedružinskih vezi, omenim, da jo bom ovekovečil za na prazno flašo. In mlajši od obeh mladičev, ki koronsko izolacijo preživljata doma, namigne, da to ni več prazna flaša, temveč da je to pravzaprav že skoraj prazen karton. Kar ni daleč od resnice. Sploh ne. Tisti skoraj je namreč skoraj odveč. Eh, ne skoraj.

O avtorju

Marijan Močivnik

Marijan Močivnik

Marijan Močivnik je oblikovalec in fotograf revije Vino. Na vinskem področju je tudi avtor številnih prepoznavnih etiket.