Mnenje Slasti & užitki Strokovno

Barbera

V zadnjih treh letih, ne vem, če ste opazili, znajo naši fantje (ne samo vinarska nogometna reprezentanca) posegati po visokih medaljah na mednarodnih ocenjevanjih: refošk in teran z 90 in več točkami ter cviček v bližini bronaste. To lahko pomeni samo dvoje: da so ocenjevalci končno sprejeli, da obstajajo lokalne, dobro udomačene sorte, ki jih samo zato, ker v delu senzoričnega profila odstopajo od konvencionalne okušalne prijaznosti, ne smejo kaznovati z nižjo oceno. To je prvi znak za končni odmik od zaljubljenosti v vsemogočni bordojski arhetip vina, ki je krojil usodo mnogih vinarjev po vsem svetu in v prav vseh vinorodnih državah. Ko slišim, da se pridelovalci brunella spet vračajo k 100-odstotnemu sangiovesu in opuščajo pomoč merlota ali syraha ter da barolu in barbarescu zvesti Piemontesi krčijo cabernet sauvignon v prid nebbiola in se spet vračajo k svoji dobri barberi, skoraj ne more biti več dvoma: tisti, ki so si že zgradili ime, so spoznali, da sta originalnost in avtentičnost njihovih vin in zgodb odvisni prav od tistih sort, ki so tam že od nekdaj. Le da z njimi dandanes ravnajo precej drugače kot pred nekaj desetletji. Napredno razvojno pot so pokazale tudi nekatere druge naše udomačene sorte, o katerih sem že pisal v reviji, na primer sauvignonasse, šipon, rebula, laški rizling in v naslednjih vrsticah, barbera …


Vipavska dolina med prvih deset

Lonely Planet je povedal svoje in postavil Vipavsko dolino med deset ključnih turističnih destinacij v tem letu. Kot dolgoletni nekdanji urednik vodnika je Steve Fallon zagotovo poznavalec, ki je znal usmeriti pozornost. Tudi med vipavskimi vinarji so takšni, ki s svojimi vini vzbujajo mednarodno zanimanje. Vendar ena objava ne naredi destinacije. Veliko težje se je na tak ali podoben seznam uvrstiti drugič. Prvič se nizka pričakovanja gostov zlahka zadovoljijo, drugič precej težje. Zato je tako pomembno, da nastane prodajna kategorija vina s paleto pridelovalcev, ki zmorejo vsako leto pridelati primerljivo vino. Ničkolikokrat citirani vipavski domoljub in avtor Vinoreje (1844), Matija Vertovec, pravi: »Nikoli se ne bo s kakim vinam ali tudi drugim blagam stanovitna kupčija v vunajne dežele odprla, ko ne bo zmirej enake baže; če bi tedaj kakega leta vinski pridelek za to ne bil, nima se ga malo in dosti v tako kupčijo vverstiti.« A ko mi pogled že z avtoceste objame prelepo veduto doline, ki ima tako izjemno antropogen značaj, zlahka pritrdim vodniku. In si mislim in verjamem, da bo nekega lepega dne tudi vipavska dolina uvrščena na seznam vinskih destinacij leta, ker ima vse: ima bele in rdeče mednarodno znane sorte, ki zmorejo dati lažja in težka vina, ima vrsto avtohtonih, posebnih, svojevrstnih sort, ki jih v trsnicah še niso pozabili. In če prištejem še mlade ambiciozne prevzemnike vinogradniških kmetij, mi ostane le še ena želja: da bi tudi vipavski kleti, ki je znala za barbero lepo skrbeti, lastnikom in vinogradnikom, spet šlo le na bolje.

Rajonizacija in sortiment

Na podlagi izkušenj in meritev se v vsaki vinorodni deželi določijo kraji in lege, ki so še posebej primerne za vinogradništvo. Ko se določijo meje okolišev, govorimo o makrorajonizaciji, ko se določijo kraji in lege, pa o mikrorajonizaciji. Slednja se za vipavski vinorodni okoliš ni dosledno izpeljala. Pri nas se je dolgo govorilo o absolutnih legah, ki naj bi bile tiste, na katerih se druge kmetijske kulture ne bi mogle trajnostno obdržati. Ker je Primorska v zadnjih sto letih trikrat zamenjala gospodarje, niti ni čudno, da je Vipavska dolina šele po drugi svetovni vojni prišla na vrsto: najprej je šlo za sortiment iz leta 1953, ki je bil 1976. leta dopolnjen, in kar je res zanimivo, se je prejšnji kraško-primorski rajon preimenoval v primorskega. V letu 1987 se zaradi mode belih vin sortiment razširi z novimi belimi sortami, kot so chardonnay, beli pinot, tedanji furlanski tokaj in žlahtnina. Strokovnjaki so sicer zagovarjali rebulo, ki naj bi ostala glavna sorta okoliša, z več kot petdesetodstotno razširjenostjo, a ker je Zgornja Vipavska pripadala nekdanji Kranjski, se je izrazil vpliv Štajerske, in tako se je priselil laški rizling, modri pinot in celo zeleni silvanec. Barbera se je navedenega leta od dovoljenih sort premestila med priporočene. K nam je prišla iz Piemonta in se v šestdesetih letih najraje bratila z merlotom v količinsko pomembnih zvrsteh. Šele sredi devetdesetih let se zgodi kakovosten odmik. Takrat se prvič srečam z dejansko originalnostjo te sorte. Z letno prijavljeno količino malo pod 300 000 litrov pa barbera v zadnjih letih preseže marsikatero bolj znano sorto pri nas, kot so na primer cabernet franc, syrah, pinela in zelen, kerner ali muškat ottonel. Tudi to naj bo nekakšen indikator, da barbera za Vipavsko dolino ni nepomembna sorta, tudi če njen delež v okolišu komaj preseže štiri odstotke.

Mednarodni kontekst

Pregled držav, ki po podatkih OIV gojijo barbero, je nam v prid. Največ je je v Italiji (18 431 ha), ZDA (2220 ha), Argentini (454 ha), Sloveniji (okoli 140 ha), Avstraliji (110 ha) in JAR (40 ha). Zagotovo je spisek držav daljši, vendar tudi Jancis Robinson postavi Slovenijo na drugo mesto v Evropi, kjer po njenem mnenju vina odlikuje svojevrstna svežina (»Slovenia where the wines tend to have their own prickle of carbon dioxide«), četudi našteje paleto italijanskih barber od izvornega Piemonta, prek Sardinije, kjer naj bi imeli svoj klon, do Lombardije in okoliša Oltrepò Pavese in Colli Piacentini, ki so še najbližje nam. Ni dvoma, da barbera povsod prednjači s kislostjo, zaradi katere je tako hvaležen »blending material«. Ko pa Robert Joseph sprašuje 1285 profesionalcev iz 59 držav o prihodnosti vina, se med rdečimi sortami, ki jim poznavalci pripisujejo svetlejšo prihodnost, znajde tudi barbera.

– – –
Prispevek je bil objavljen v reviji Vino, št. 1/2018.

       

O avtorju

Dušan Brejc

Dušan Brejc

Z vinom in od vina živim že več kot petintrideset let: doštudiral sem agronomijo na BF in opravil enološko specializacijo v Franciji, deset let sem bil enolog ter deset let vpet v mednarodno trženje vina in alkoholnih pijač. Sem degustator na domačih in tujih ocenjevanjih, že dolgo vinopisec. Po več kot 121.000 profesionalno degustirani vinih še vedno menim, da je kakovost vina treba razumeti celostno: kot hkratno enološko, senzorično in estetsko domeno. Enako naj velja tudi za trženje vin.